ArchivesPosts Tagged ‘lisboa’


I have been a photographer for quite a few years now and it has been a bumpy ride dealing with inspiration loss back home in Slovenia. However, I have spent the last few months here in Lisbon in the university lab developing film and learning the tricks behind good prints. Don’t get me wrong, I’m still miles away of mastering it, but nonetheless – the moment when you unroll the latest developed film roll for the first time or the feeling when prints begin to appear in that tray … That gives me the chills and makes wanting more of it. Digital has failed to do that for me for a while now, but I think that might have changed.


I sincerely believe that the best camera is the one that is always with you. In my case that was always the tiny camera of my phone (which usually does the job, don’t get me wrong) but I often encounter scenarios where I wish I had my camera with me. I don’t carry my DSLR out so often for many reasons –  it’s heavy, I constantly worry about it and it attracts attention when it shouldn’t. Living in Lisbon means walking a lot and since its a multi-cultural city that means there are interesting sights around every corner. I love to walk around and observe people around me – that excites me as a photographer. But it is getting harder and harder to capture these pristine moments with the dslr, people sometimes get scared of it. For that reason I was thinking of buying a compact camera for quite some time now, but never had the money or the “click” in my head to just do it.


I was reading an article from Eric Kim on shooting film the other day and in the end he starts talking about his Ricoh GR, the camera about which I read about a while back, but since I had no means of buying it, I forgot about it. After reading the article I checked the local online ad page out of curiosity and there was only one listed for sale in the whole country, luckily not even 500mts from my house. I never saw one in person or held it, so I sent the guy an email if we could meet and if I could test the camera 1st hand. I tried it the next day and I was super impressed by the touch and feel of it. After investigating more about it at home I had my mind set so I went ahead and bought it. And boy, the last 3 weeks were great.



I’m not gonna write the technical specs of it, but in short, its an APS-C sized sensor tucked in the small body that fits your pocket, which was my main requirement. This means I have the capabilities of a DSLR in my pocket at all times. It’s super adjustable and programmable and offers infinite customization options to make things easier. Since the GR series exists for a while now, the recipe for the design has proven itself already – it fits the hand perfectly and securely and all the buttons are in the right place so I never have to dig into menus to find and change a setting. Overall it’s super fast and ready to shoot the next second you turn it on and the lens is excellent too.


The most important thing about this camera is that its small, subtle and doesn’t attract attention while you have it in your hands. I guess it kinda makes you look like a tourist, but that is ok 🙂 I use the zone focusing to pre-set my focus distance and I can get sharp images while walking past the subjects. I think this feature alone sets this thing aside from the rest. I love it and I have never been more excited to go out of the house for a walk, because I always come home excited with a bunch of cools shots from the street. I love it for bringing back that excitement for shooting, none of the cameras that I had or tried before didn’t give me that. Anyway, high five for this one Ricoh!


p.s I don’t usually write longer texts but this street-themed post felt like it needed some background explanation to it .. I hope it’s not boring (or even if it is, heh), but I wanted to share my excitement on this!:)





You finish a roll, you do the next one and so on … You keep piling them up, and if you are like me, you manage to develop (and scan!) it around a year later. Lots of memories come back from the film rolls on which you already forgot what is on them. So these are a few portrait shots from the Yashica Mat 124G (damn, i keep forgetting how cool medium format is!), mostly from Lisbon. I will post some more film shots briefly, enjoy!





Po krajšem premoru spet ena (nočna) objava, tokrat z manj dolgovezenja kot prejšnjič. Tedni tukaj precej hitro letijo mimo, dnevi pa so (pre)kratki za karkoli konkretnega poleg šetnje po mestu, kofeta in fotkanja za projekte, sploh če greš še za par ur na faks, potem paob 6h že počas razmišljaš o tem, kaj je doma v hladilniku in kaj še nisi tisti teden skuhal (ta teden bo kul, ker iz Slovenije pride mesna pošiljka z dobrotami, iha, hvala mami!). No kakorkoli, da ne bo pomote, dolgčas ni, vikende koristimo za tripe naokoli po Potrugalski, muzeje in chillout, skorej vsak teden pa se tud kej konkretnega dogaja (predavanja, koncerti, razstave, festivali .. ). Prejšnji teden smo tko tri dni “pustili” na Eurobestu (Creative festival v Lizboni), kjer smo mel šanso slišat par vodilnih imen v advertisingu ta hip, precej kul zadeva za inspiracijo in motivacijo za nadaljnje projekte (predvsem pa take stvari pogrešam pri nas v Sloveniji, kjer nimaš možnosti kaj takega sploh videt). Skratka, spodaj par random fotk s tripa iz prejšnjega vikenda (Coimbra, Porto, Aveiro), čez vikend pa obesim še kakšno stvar, ko razvijem in poskeniram filme. Até proxima!


Ok, since these demonstrations are quite an important topic, I decided to write it in English. As I expected, the demonstrations in Lisbon ended with violence and chaos on the streets, to which the police responded with even greater violence which even the journalists and photographers could feel on their own skin! Everything started with a peaceful protest march from Cais do Sodre to Rossio and then to the Assembleia da Republica, where the masses joined together for the demonstrations. From what I saw, the events started to go bad after the official demonstrations were over and some dockworkers started tearing down the fence in front of the Parliment. The people went crazy and now the police were the frontline of the Parliment. And soon the same scenario happend as in Slovenia two years ago – somebody threw a rock from the sidewalk and then it went sideways! Because there was no obvious plan and goal of the protest and the CGTP syndicate already left the place, crowded with angry people, you knew that it can just end in one way …  You could see young & old protesters throwing rocks to the parliment and also women were participating. At first, there were a lot of protesters in the front and most of the rocks and bottles fell on them (and even I was hit by a flying bottle in the head), which was really stupid and a threat to others. Some people tried to stop the rock throwing by peacefully sitting in front of the police, but that didn’t help and they soon fled because of the debris. And so the throwing and demolition continued for a hour or two and you could sense that the police is gonna respond back – and they sure did, precisely at the moment when I tried to change my lenses. The police started running towards the crowd and I had to run with my lenses and the camera in the hand, and most of us photographers raised both arms not to get beaten. Others were not so lucky though. The special police squad went in with the dogs and randomly started hitting protesters (also the calm ones), old people by the side of the street and women also, it did not matter, because they seemed pretty pissed off and they delivered their anger on the people.

After the crowds fled, most of the people went into the small streets in the near of the Parliment and started to set dumpsters on fire, so pretty soon all the roads closeby were covered in smoke and there was fire everywhere. The thing is also that the firemen are also on strike, so they did not put out the fires until last minute or they didnt at all – you could see people with buckets on the street trying to put the fires out. That is when things became chaotic. I was lucky to have an old PRESS card with me back from Slovenia, so I could pass the police barricades, but some weren’t – a friend of mine had to format the whole card on the camera, because she was not press and she took pictures of the police baricades. And sometimes they did not let anyone through, so we were always trying to get around the barricades to get to the main avenue. Continue Reading


Frišne žemljice, fotke z današnjega shoda proti Angeli Merkel, ki se je mudila na obisku v Lizboni. Trenutno je ena najbolj osovraženih žensk tukaj zaradi pritiskov nad Portugalci k novim reformam (troika), ki so tukaj trenutno v procesu sprejemanja in vplivajo na veliko večino prebivalstva in še dodatno režejo sredstva in višajo davke obubožanemu narodu. Za sredo je napovedana še splošna 24 urna stavka, ki bo pravtako potekala tudi v ostalih mestih po Evropi. Se pa tukaj zna zgoditi, da ne bo tako mirna, saj se  protesti dogajajo precej pogosto, skoraj enkrat na teden, tole pa zna biti vrhunec vsega tega, ali pa šele začetek. V sredo bo mesto najverjetneje popolnoma obstalo, saj javni prevoz ne bo deloval, napovedane so odpovedi letov, stavkali bodo tudi delavci v dokih, pošta, ni da ni, tako da pričakujem kaos. Update sledi v sredo ..




Ok, takole gre tole. Ubistvu imam včasih dosti materiala za delit z drugimi, pa me malo “jebe” tole pisanje, ker roko na srce, čisto vsak ne more kar nekej klobasat in nalagat; razen če zna, tako kot naš Šini (ki je tudi razlog, da sem se tole sploh lotil pisat!). Sicer se mi še vedno poraja vprašanje, kdo bi to bral, pa sem prišel do zaključka, da je ipak mogoče lažje kdaj kaj napisat in si s tem prišparat razlago enih in istih stvari različnim osebam prek Skypa in podobno, pa če že ne drugega, bo vsaj za moj arhiv. Sicer nimam niti približne ideje o čem bi sploh pisal in kako na “gosto”, ampak bom probal približno opisat, kako je blo it z dvema potovalkama na avion in tam začet normalno funkcionirat. Ne torej vodič za preživetje, ampak povzetek vtisov in ugotovitev 🙂

Skratka, ideja o menjavi lokacije se mi je valjala po glavi že kar nekaj let; sem mnenja, da je to najboljša stvar, ki jo evropa (trenutno še) “tala” mladim.  Po tolkih zgodbah o doživetjih ki jih slišim od drugih, ki so to že dali čez, sem si težko predstavljal, da bi bilo lahko slabo. Ubistvu je celotna zadeva sila enostavna ( če ne študiraš na NTFju ); približno verjetno itak že imaš idejo kam bi šel, to idejo nato primerjaš s seznamom obstoječih povezav s tvojo fakulteto, greš do koordinatorja za mednarodne izmenjave, izpolniš par papirjev in stvar je v procesu. Pošlješ še par papirjev in v kratkem dobiš domov pogodbo od sklada Erasmus, ki ti (za te čase precej radodarno) nakaže 450eur na mesec.

Kot rečeno, v teoriji, jaz sem to zadevo želel izpeljati že lani, pa se na naši fakulteti nobenmu ni dalo ukvarjat z več kot dvemi kandidati na fakulteto (v tem primeru pač nekdo prebere motivacijsko pismo in izbere dva kandidata izmed večih), s ponujenim Zagrebom se pa pač nisem zadovoljil. Ubistvu je to precej smešno, tako bi lahko dobival štipendijo v omenjenem znesku, za mesto, ki je bližje in cenejše kot Ljubljana. Sploh ne tko slabo, ko zdej pogledam nazaj … Kakorkoli, ker v tretjem letniku izmenjava ni možna, ti kot študentu preostane zgolj še opcija pisanja diplome v tujine, za kar ti evropa nameni 3 mesece štipendije (spet je na NTFju to skoraj nemogoče, ker informacij o tem nima nihče, potrudi se pa tudi nihče – tukaj predvsem pohvale supportu na Univerzi v Ljubljani, ki mi je pomagal čez ta proces z informacijami) ker pa sem vedel, da bo ta zadeva sila kratka (in ker imam trenutno status absolventa), sem planiral še opravljanje Erasmus prakse, kar je dodatne 4 mesece. Tako nekako lahko ostanem tukaj cca 7 mesecev, morda še kakšnega ekstra, če bom našparal kakšen euro.

Potem ko imaš denar na računu, pogodbo v roki, ubistvu samo še kupiš letalsko karto in greš … Edina težava je ta, da ko prideš na destinacijo, nimaš še strehe nad glavo, ura ko stopiš iz aviona pa je polnoč. Tako verjetno vsaj prvi teden preživiš v hostlu / na couchsurfingu ali pri znancih. Meni je ta proces iskanja vzel 14 precej stresnih dni in nešteto ogledov stanovanj. V teoriji je stvar sicer čisto preprosta; ponudbe je ogromno, vendar se zatakne, ko stvar dejansko vidiš v živo, saj je v 90% primerih nekaj v ozadju, ali pa je stanovanje enostavno predaleč. Videl sem svašta – sobe s pogledom na dnevno, sobe brez oken, sobe v obupnem stanju s plesnijo, sobe, kjer si stanovanje deliš s 40letnim cimrom, ki ne govorim ne portugalsko ne angleško, sobe kjer si deliš stanovanje z družino (kriza pa to), sobe brez kakršnegakoli pohištva, pa do ekstremov – perfektnega studio stanovanja v centru mesta, kjer pa je težava, da je stojna višina cca 185cm, kar zna bit za mojih 193 kar težava … Na koncu sem sicer imel srečo in našel ugodno novo prenovljeno stanovanje na odlični lokaciji, vendar bi se vmes skorajda že predal in vzel precej slabše možnosti – ker si enostavno samo želiš svojo posteljo in svojo omaro, kamor lahko stvari končno razpakiraš.

Potem počasi sledi življenje na novo – torej nova fakulteta, spoznavanje preostalih Erasmovcev, lokalov, kafičev, jezika, ljudi, kolobocija s papirji za mesečno in podobno. Ampak to vse je vredno že prvi teden, ko si zvečer na kavi oz. pivu in se zaveš, da nisi na potovanju, in da ne odhajaš čez en teden, kot večina turistov v bližini. To sem si zmerej želel na potovanjih! 🙂

Sam sicer tukej nimam nikakršnih obveznosti, razen tega, da naj bi napisal to mojo diplomo, vendar niti nisem ziher, če mi je to prioriteta trenutno (oz recimo temu, da se mi še ne mudi), pa tudi mojga mentorja niti ne zanima kaj dosti ali sem sploh živ in kje sploh sem. Ne glede na to, sem na faksu našel par predmetov, kamor sem se kljub temu, da se mi ne priznajo, vpisal in poskušam delat na projektih zase. Kar se tiče same fakultete – gre za ogromno privatno šolo v centru Lizbone – IADE, ki na prvo oko izgleda super, ravno tako predmetnik, ampak je seveda varka.  Kmalu vidiš, da nivoja zahtevnosti ni in tudi izdelki niso ravno na nekem nivoju (primerjam glede na svoje izkušnje), kar pa je logično, saj se lahko vpiše vsakdo, ki ima v žepu keš za šolnino. To je eden izmed prvih minusev, ker sem šel sem v pričakovanju visokega nivoja znanja in zahtevnosti, v resnici je podobna žalost kot pri nas na NTFju. Svetla izjema so profesorji, ki so večinoma iz “foha” in ne akademiki kot pri nas, kar pomeni, da večinoma vedo kaj delajo. Tako trenutno delam projekte pri precej solidnemu modnemu fotografu, ter pri izkušeni fotoreporterki s kar nekaj kilometrine. Skupni imenovalec skoraj vseh pa je prijaznost; odnos v razredu poteka popolnoma sproščeno in na prijateljski ravni. Prav tako so vsi izjemno dostopni na hodniku, predvsem pa precej ažurni kar se tiče emailov. Tega pri nas ponavadi ni, tukaj pa me pozdravljajo celo profesorji, ki me sploh ne učijo. Mogoče bi še poudaril dejstvo, da je faks precej dobro založen kar opreme tiče, predvsem pa je ta oprema na voljo študentom, ne pa pri nas, kjer je večina stvari omejena na zidove fakultete (kar je recimo absurdno, ko gre za robota za panorame, ki stane par tisoč eur, uporabiš ga lahko pa samo na faksu?:). Med drugim je na voljo kar nekaj SLR ter DSLR aparatov na izposojo, medium format hasselbladi z digital backom s kompletnim asortimajem Zeiss leč, velikoformatne kamere, manjši studio s cca 4-5 fleši in večino “dodatkov” ter kompletno opremljena in funkcionalna temnica in tako naprej ..

Tujcem se precej posvečajo, kar pa je tudi treba, saj so skoraj vsa predavanja v portugalščini in tako večinoma sem pa tja kako stvar povedo v angleščini, ali ti pa zadevo na koncu razložijo, vmes pa pač dešifriraš, kar ti rata, kar je nekako enako nič, ker je portugalščina izjemno kompleksen jezik. Ampak ni takih težav, ker večina dela poteka projektno, torej briefing + naloga s konzultacijami in oddajo.

Kar se pa same države in mesta tiče – Lizbona je precej hedonistično mesto, izjemno arhitekturno usklajeno (večina hiš je stvarih čez 100 let oz več) z ogromno skritimi kotički, razglednimi točkami, izjemnimi parki, kafanami skoraj vsepovsod in restavracijo takorekoč na vsakem vogalu.  Če zajamem samo glavna opažanja – čas tukej teče počasneje, vlada dalmatinsko vzdušje; štacune se odpirajo ob 9h, ljudje hodijo na dolga kosila in nasploh se jim pretirano ne mudi. Delavnik je seveda temu primeren, ker zaradi uro in pol do dve uri dolge pavze za kosilo pogosto delajo precej pozno. Večerja je tukaj ob 10h (pač prilagojena delavniku) in zna trajat, ker si za to res vzamejo čas. Predvsem pa je očitno to, da ogromno Portugalcev je večkrat tedensko zunaj (kar mi je sicer ob tej krizi neznanka), restavracije so namreč skoraj vse brez izjeme vsak dan polne. Skratka, lagano sportski. Če citiram izjavo nekoga, ki sem tukaj spraševal glede tega “tempa”, je rekel, da prej so sicer delali počasi, da zdej, s to krizo in nižanjem plač, da se jim pa sploh ne mudi. Tako da je na trenutke precej logično, zakaj so v globoki krizi. Kar se tega tiče, tukaj v Lizboni je bilo do sedaj v cca 7 tednih skoraj ravno toliko protestov pred parlamentov, ker se trenutno sprejemanjo dodatni ukrepi z nižanji plač, ki so precej grobi; srednji sloj bo (če se ne motim) po teh ukrepih obdavčen 43%, sedaj pa nižajo plače javnemu sektorju ter dvigujejo DDV na motorna vozila, nafto in še par dobrin. Tempo teh protestov se stopnjuje, vsakič so tudi malo bolj napeti. Pa da ne bo pomote, to niso na ulici srednješolci in študentje, ker jim je to fajn, ampak so na ulici naše mame, fotri, dedki in babice. Normalni delavci in upokojenci, precej žalosten prizor!  Kakorkoli, naslednji teden imamo še splošno stavka, tako da pričakujem, da bo mesto zaradi javnega prevoza obstalo. Zaenkrat sicer nekih premikov kot vem ni, je pa raja vsaj na ulici; medtem ko Slovenci doma pred TVjem jokamo kaj nam počne Majer …

Sicer pa je mesto cenovno primerljivo s Slovenijo, v določenih stvareh pa je še ceneje, to so kofeti, pekarne, pivo, vino in podobno. Kava, pivo in te prigrizki pa so tukej na meniju vsak dan; pekarne so povsod, kavo kuhajo tudi v supermarketu, kjer ti prodajo še fini kolač za zraven. Kar je kul, ker je to vse res poceni. Sicer pa nad hrano nisem navdušen, čeprav se sami smatrajo za gurmane. Hrana v teh restavracijah kjer jedo lokalci je v večini primerov pusta, enolična, sceno rešujejo razne indijske/angolske in tuje restavracije. Osnova je veliko mesa in pa kakšen pljunek priloge oz. zelenjave, veliko dajo tud na juhe, ki jih strežejo tud v parku. Povprečn obrok za kosilo/večerjo je tako šnicla na žaru, priloga pomfri ali riž. Včasih dobiš kukr specialiteto, pa ti na zrezku prinesejo še jajce ali pa malo ananasa in je to ful neki več. Pri krompirju pa dlje od pomfrija in slano kuhanega še nisem prišel, kar sicer ni ključna ponazoritev, pove pa veliko. Skratka, nisem jih skužil, ker o hrani res toliko govorijo, pa kako je pri njih vse dobro in oh in sploh in se včasih kar vprašam, če so kdaj že jedli v Franciji ali Italiji … Aja, picerij tako rekoč skorajda ni, ravno tako sem do sedaj videl točno dve italijanski restavraciji kjer bi stregli pašto. Njoki ne obstajajo, kisla smetana in pašteta tudi ne, suhe mesnine so v večini precej drage in sumljivih barv. Precej hecno včasih, ker si vse stvari pri nas jemlješ samoumevno, tukej jih pa ni .. Ampak se da, se odkupijo z izbiro zelenjave in sadja, kupiš lahko res skor vse.

No, omenil bi samo še dogajanje, ki ga je res veliko; mesto živi čisto vsak dan in tudi predvsem ponoči, tako da če imaš željo, si lahko vsak dan nekje na drugem eventu do 6.00 zjutraj. Koncerti, DJi, razstave, bolšjaki,  fado, gledališče, dogodki v parkih/trgih, festivali filma in umetnosti, dizajnerske inštalacije … Tega je res ogromno in na kulturi se tukej res dela, ogromno je tudi iniciative v obliki zaskvotanih tovarn, hangarjev, kjer se dogajajo druženja, workshopi in podobno. Ni da ni skratka:) Kot alternativa je tukej še vedno plaža – 20 minut stran in si lahko izbiraš med n plažami in srfaš celo zimo (le-ta je tukej precej bolj človeška, temperature se gibljejo v povprečju med 10 in 15 stopinjami, kar je tud eden od faktorjev, zakaj sem tukej 🙂 )

Tko nekako bi tud zaenkrat zaključil tale predolg post, ki povzema vtise, ki sem jih zbral v teh 7 tednih. Itak sem ful pozabil/izpustil, tako da bom menda lahko še kako stvar ob priliki napisal, če se bo izkazalo, da to koga dejansko zanima (da vas vidim junake v kometarjih!). Lahko pa obljubim, da bom naslednjič krajši!:)


Evo, pa recimo temu nov začetek, predvsem nov začetek tega bloga, ki je bil zadnje leto ali več popolnoma zapostavljen. S tem ko sem se preselil v Lizbono, pa sem našel motivacijo in (končno) čas zase, kar je bil tudi eden izmed razlogov  za to odločitev že na začetku. Novo okolje, novi ljudje, nove ideje, predvsem pa kot rečeno, čas zase, fotografijo in za mojo diplomo. Preden pa zares štartam na novo, sem pa dolžan pokazati še par projektov, ki so se zvrstili skozi leto, tako da v naslednjih dneh počasi prihaja stara “roba”.

V planu je par projektov, večina pa jih je oz jih bo povezanih s faksom, kjer tudi trenutno poskušam čim več delati s studiem, modo (mentorstvo Pedra Rodriguesa, ki je trenutno moj somentor) in z reportažami (predmet Fotojournalismo e Reportagem Luise Ferreire).

Tole pa je zaenkrat samo par vtisov iz preteklega meseca po Lizboni; ko enostavno samo hodiš po novem, nepoznanem mestu in ulicah in opazuješ vse okoli sebe. Klasika skratka.


Boa Noite!